e-novice iVarnost
S prijavo se strinjate s
Politiko zasebnosti.
Od e-novic se lahko kadarkoli odjavite.
S prijavo se strinjate s
Politiko zasebnosti.
Od e-novic se lahko kadarkoli odjavite.
Plačilo odkupnine hekerjem ne zagotavlja obnove podatkov, izbrisa ukradenih informacij ali konca incidenta. Članek pojasnjuje, kaj mora organizacija preveriti po ransomware napadu, koga vključiti in zakaj so varnostne kopije ključne.
Ko podjetje ali javna organizacija doživi ransomware napad, se vprašanje odkupnine pogosto pojavi že v prvih urah incidenta, zato je pomembno najprej razumeti, kako deluje izsiljevalska programska oprema in zakaj plačilo ni nujno pot do varne obnove.
Ransomware odkupnina se v kriznem trenutku lahko zdi kot najhitrejša pot do ponovne vzpostavitve poslovanja, vendar je to pogosto napačna predpostavka. Plačilo ne pomeni, da je incident končan, da so napadalci zapustili omrežje ali da so vsi podatki varno obnovljeni. Organizacija lahko tudi po plačilu ostane brez uporabnega dešifrirnega ključa, brez dokazila o izbrisu odtujenih podatkov in brez zagotovila, da se napad ne bo ponovil. Zato mora biti odločanje o plačilu odkupnine vodstvena, pravna, tehnična in komunikacijska odločitev, ne pa odziv na pritisk napadalcev. Pri prvem odzivu je koristno upoštevati tudi širše korake, opisane v vodiču o kibernetskem napadu.
Slovenske smernice za organizacije ob incidentih z izsiljevalsko programsko opremo poudarjajo, da mora biti odločanje ob ransomware incidentu premišljeno, dokumentirano in podprto z dejstvi. Organizacija mora pred morebitnim plačilom preveriti pravne, regulativne, tehnične in poslovne posledice, saj plačilo praviloma ne zagotavlja konca incidenta, odstranitve zlonamerne kode ali obnovitve podatkov. Pomembno je tudi, da so v odločanje vključeni vodstvo, pravna služba, strokovnjaki za odzivanje na incidente in po potrebi zunanji svetovalci. Takšen pristop povzema članek o smernicah URSIV. Ransomware incident zato ni samo tehnično vprašanje, temveč tudi vprašanje odgovornega upravljanja tveganj.
Prvi korak po odkritju ransomware napada ni pogajanje, temveč omejitev škode in zbiranje dejstev. Organizacija mora ugotoviti, kateri sistemi so prizadeti, ali se napad še širi, katere varnostne kopije so na voljo in ali so tudi te kompromitirane. Pomembno je preveriti, ali obstajajo zaupanja vredna dešifrirna orodja, hkrati pa mora ekipa oceniti, kateri podatki so bili šifrirani, odtujeni ali javno izpostavljeni. To vpliva na pravne obveznosti, komunikacijo z deležniki in vrstni red obnove. Pri uradnem postopku je pomembno vedeti tudi, kako prijaviti incident.
Plačilo odkupnine ni samo poslovno tveganje, temveč lahko odpre tudi pravna in regulativna vprašanja. Organizacija mora preveriti, ali bi plačilo lahko pomenilo kršitev sankcijskih pravil, pravil preprečevanja pranja denarja, pogodbenih obveznosti ali posebne sektorske regulative. Pri zavezancih po pravilih kibernetske varnosti je treba posebej preveriti obveznosti poročanja o incidentu in roke za obveščanje pristojnih organov. Če so bili odtujeni osebni podatki, se vprašanje plačila ne sme obravnavati ločeno od obveznosti glede varstva podatkov. Širše obveznosti za organizacije pojasnjuje pravni okvir kibernetske varnosti.
Sodobni ransomware napadi pogosto vključujejo dvojno izsiljevanje: napadalci najprej odtujijo podatke, nato pa šifrirajo sisteme in grozijo z objavo. Tudi če organizacija plača, nima zanesljivega tehničnega dokaza, da so bili ukradeni podatki res izbrisani. Kopije se lahko nahajajo pri več članih kriminalne skupine, pri posrednikih, na zasebnih strežnikih ali že pri drugih akterjih na kriminalnih trgih. To pomeni, da plačilo lahko zmanjša trenutni pritisk, ne odpravi pa tveganja poznejše objave, prodaje ali ponovne zlorabe podatkov. Takšna tveganja je lažje razumeti v okviru pregleda o vrstah napadov.
Odločitev o morebitnem plačilu odkupnine ne sme ostati samo pri IT oddelku. V odločanje morajo biti vključeni vodstvo, pravna služba, informacijska varnost, komunikacije, skrbniki ključnih poslovnih procesov in po potrebi zunanji strokovnjaki za forenziko ter odzivanje na incidente. Če ima organizacija kibernetsko zavarovanje, je treba takoj preveriti, koga je treba obvestiti, katere strokovnjake zavarovalnica priznava in kakšni so pogoji kritja. Pri večjih incidentih je pomembno tudi, da organizacija ne komunicira prehitro, nepopolno ali zavajajoče. Zato je treba vnaprej pripraviti tudi komunikacijo v kibernetski krizi.
Najboljša alternativa plačilu odkupnine je pripravljena in redno testirana obnova iz varnostnih kopij. Varnostne kopije morajo biti ločene od produkcijskega okolja, zaščitene pred brisanjem in redno preverjene z dejanskimi obnovitvenimi testi. Organizacija mora imeti tudi načrt začasnega delovanja, da lahko vsaj najnujnejše procese izvaja med forenzično preiskavo in obnovo sistemov. Poleg tega je treba preveriti razpoložljiva dešifrirna orodja in možnost obnove iz čistih sistemskih slik. Pri tem je ključno redno varnostno kopiranje, ki mora biti preverjeno tudi z obnovitvenimi testi.
Ko so kritični sistemi stabilizirani, se incident ne sme prehitro zapreti. Organizacija mora izvesti analizo temeljnega vzroka, ugotoviti začetni vektor napada in preveriti, ali so napadalci uporabljali ukradene poverilnice, ranljivosti, oddaljeni dostop, phishing ali kompromitirane dobavitelje. Brez odprave začetnega vzroka lahko organizacija obnovi sisteme, vendar ostane odprta za ponovitev napada. Pomembno je pregledati tudi varnostne kopije, segmentacijo omrežja, upravljanje administratorskih računov, večfaktorsko avtentikacijo in dnevniške zapise. Tehnični del obnove mora biti usklajen z načrtom Disaster Recovery.
Po obnovi sistemov mora organizacija zmanjšati možnost ponovitve napada, saj je plačilo odkupnine ali tehnična obnova brez varnostnih izboljšav le začasna rešitev. Posebej pomembni so večfaktorska avtentikacija, preverjanje kompromitiranih gesel, omejevanje privilegijev, redno posodabljanje sistemov, zaščita oddaljenega dostopa in usposabljanje zaposlenih za prepoznavanje phishing napadov. Napadalci pogosto iščejo najšibkejši člen, zato morajo biti varnostni ukrepi usklajeni med ljudmi, procesi in tehnologijo. Če je bil začetni vektor napada povezan z ukradenimi poverilnicami, je treba posebej preveriti prijavne mehanizme in dostopne pravice. Dober temelj za to področje je večfaktorska avtentikacija.
Plačilo odkupnine je v najboljšem primeru skrajna odločitev v zelo omejenih okoliščinah, nikoli pa ne sme biti osnovna strategija obrambe pred ransomware napadi. Organizacije, ki se zanašajo na možnost plačila, pogosto podcenijo pravne posledice, tveganje ponovnega napada in dejstvo, da kriminalci nimajo pogodbenih obveznosti do žrtve. Veliko bolj zanesljiv pristop je priprava pred incidentom: testirane varnostne kopije, jasne vloge, komunikacijski načrt, pogodbe z odzivnimi strokovnjaki in postopki prijave incidentov. Ko je pritisk največji, se najbolje odločajo tiste organizacije, ki so ključne odločitve premislile že prej. Ransomware zato ni samo vprašanje IT zaščite, temveč del celovitega pristopa h kibernetski varnosti.