e-novice iVarnost
S prijavo se strinjate s
Politiko zasebnosti.
Od e-novic se lahko kadarkoli odjavite.
S prijavo se strinjate s
Politiko zasebnosti.
Od e-novic se lahko kadarkoli odjavite.
Evropska komisija je 27. julija 2026 objavila praktične smernice za izvajanje Akta o kibernetski odpornosti oziroma uredbe Cyber Resilience Act (CRA). Namenjene so proizvajalcem, razvijalcem, uvoznikom, distributerjem in drugim podjetjem, ki na evropskem trgu ponujajo izdelke z digitalnimi elementi. Pojasnjujejo predvsem področje uporabe uredbe, bistvene spremembe izdelkov, obdobja podpore, ocenjevanje tveganj in obveznosti poročanja. Smernice niso pravno zavezujoče, vendar predstavljajo uradno razlago Komisije in pomembno pomoč pri praktičnem izvajanju uredbe.
Osnovne določbe uredbe in njen vpliv na proizvajalce so podrobneje predstavljeni v članku o Aktu o kibernetski odpornosti.
Dokument posebno pozornost namenja mikropodjetjem ter malim in srednjim podjetjem, ki imajo praviloma manj pravnih, razvojnih in varnostnih zmogljivosti. Komisija je vključila 67 praktičnih primerov, primere uporabe, diagrame poteka in grafične prikaze, ki naj bi olajšali razumevanje posameznih zahtev. Namen je zmanjšati pravno negotovost in nepotrebno upravno breme, ne da bi se pri tem znižala zahtevana raven kibernetske varnosti. Končna odgovornost za pravilno razvrstitev izdelka in izpolnjevanje obveznosti kljub temu ostaja pri podjetju.
CRA se uporablja za izdelke z digitalnimi elementi, katerih predvidena ali razumno pričakovana uporaba vključuje neposredno ali posredno podatkovno povezavo z napravo ali omrežjem. Mednje lahko sodijo programska oprema, povezane naprave, operacijski sistemi, omrežna oprema in različne strojne komponente. Smernice dodatno obravnavajo oddaljene rešitve za obdelavo podatkov ter pogoje, pod katerimi je lahko zajeta brezplačna in odprtokodna programska oprema. Pri presoji je zato treba upoštevati namen izdelka, njegovo povezljivost, način distribucije in komercialni kontekst.
Pri rešitvah, povezanih z oddaljeno infrastrukturo, je pomembna tudi jasna razmejitev odgovornosti med ponudnikom in uporabnikom oblačnih storitev.
Za bistveno spremembo se šteje poseg, ki vpliva na skladnost izdelka z zahtevami CRA ali spremeni njegov predvideni namen. Običajen varnostni popravek zato praviloma nima enakih posledic kot večja sprememba funkcionalnosti, arhitekture, povezljivosti ali varnostnih lastnosti izdelka. Subjekt, ki izvede bistveno spremembo, lahko prevzame obveznosti proizvajalca in mora ponovno oceniti tveganja ter skladnost izdelka. Podjetja bodo zato potrebovala jasna notranja merila za razvrščanje in dokumentiranje sprememb.
Proizvajalec mora določiti obdobje podpore, v katerem bo obravnaval ranljivosti in zagotavljal potrebne varnostne posodobitve. Pri tem mora upoštevati pričakovano življenjsko dobo izdelka, način uporabe, naravo tveganj in pričakovanja uporabnikov. Enako obdobje zato ne bo primerno za vse izdelke, saj se na primer industrijska oprema pogosto uporablja bistveno dlje kot preprosta potrošniška naprava. Podatek o trajanju podpore mora biti uporabnikom jasno dostopen, proizvajalec pa mora imeti dovolj virov za njegovo dejansko izvajanje.
Redno in pravočasno posodabljanje programske opreme bo zato postalo pomemben del dokazovanja, da proizvajalec obvladuje ranljivosti skozi celoten življenjski cikel izdelka.
Ocena kibernetskih tveganj mora biti vključena v načrtovanje, razvoj, proizvodnjo, dobavo in vzdrževanje izdelka, ne le v dokumentacijo ob koncu razvoja. Proizvajalec mora prepoznati možne načine zlorabe, oceniti njihove posledice in določiti ustrezne zaščitne ukrepe. Uredba med drugim zahteva varnost, sorazmerno s tveganjem, varno privzeto konfiguracijo ter sistematično obravnavo ranljivosti. Rezultati ocene morajo vplivati na tehnične odločitve, testiranje, dokumentacijo in poznejše varnostne posodobitve.
Pomemben del priprave so tudi redni varnostni pregledi, s katerimi podjetje preverja, ali varnostni ukrepi dejansko zmanjšujejo prepoznana tveganja.
Obveznosti poročanja o aktivno izkoriščanih ranljivostih in resnih incidentih se začnejo uporabljati 11. septembra 2026. Določbe o priglašenih organih se uporabljajo od 11. junija 2026, večina preostalih zahtev CRA pa začne veljati 11. decembra 2027. Podjetja morajo zato postopke za zaznavanje, presojo in prijavljanje dogodkov vzpostaviti še pred splošnim rokom za popolno skladnost. Čakanje do konca leta 2027 bi pomenilo, da organizacija ni pripravljena na obveznosti, ki začnejo veljati že več kot leto prej.
Prvi korak je popis izdelkov, programske opreme, komponent in povezanih storitev, za katere bi lahko veljal CRA. Podjetje mora nato določiti odgovornosti za ocenjevanje tveganj, upravljanje ranljivosti, tehnično dokumentacijo, varnostne posodobitve in poročanje. Posebno pozornost je treba nameniti zunanjim knjižnicam, dobaviteljem in oddaljenim storitvam, saj lahko vplivajo na varnost celotnega izdelka. Zahteve CRA morajo postati del razvojnega procesa in upravljanja izdelka, ne zgolj naloga pravne službe pred začetkom prodaje.
Priprava naj vključuje:
Proces poročanja mora biti usklajen tudi z načrtom, ki določa, kaj storiti ob napadu, kdo sprejema odločitve in kako se zavarujejo tehnični dokazi.
Nove smernice odpravljajo del nejasnosti, vendar podjetij ne razbremenjujejo odgovornosti za varnost njihovih digitalnih izdelkov. CRA uvaja obveznosti, ki veljajo skozi celoten življenjski cikel izdelka, od načrtovanja do zaključka obdobja podpore. Podjetja bodo morala dokazovati, da tveganja sistematično ocenjujejo, ranljivosti obravnavajo in uporabnikom pravočasno zagotavljajo popravke. Organizacije, ki bodo zahteve pravočasno vključile v razvoj in upravljanje izdelkov, bodo bistveno bolje pripravljene na prve obveznosti septembra 2026 in popolno uporabo uredbe decembra 2027.
Kibernetska varnost – sveže novice